Okoli Zemlje trenutno kroži na tisoče satelitov. A kot vse na svetu tudi sateliti niso večni. Zaradi ostrih razmer v vesolju se obrabijo, pa tudi goriva jim zmanjka. 

Satelite, ki ne delujejo več, moramo odstraniti. S tem zagotovimo, da se ne zaletijo v druge satelite in jih ob tem poškodujejo.

Ko sateliti, ki krožijo najbližje Zemlji, zaključijo svoje poslanstvo (kar običajno traja okrog 25 let), jih usmerijo še bližje Zemlji. Ko vstopijo v Zemljino ozračje, v njem izgorijo.

Bolj oddaljenih satelitov pa ne moremo odstraniti na enak način. Količina goriva, ki bi jo potrebovali, da bi se iz oddaljenih orbit ob koncu svojega življenja vrnili v Zemljino atmosfero, bi jih naredila pretežke, da bi jih sploh lahko poslali v vesolje. Namesto tega se oddaljeni sateliti na koncu svojega življenja odpravijo v orbito pokopališča satelitov. 

Orbita pokopališča satelitov je daleč stran od orbit delujočih satelitov in še bolj oddaljena od Zemlje. Tako zagotovimo, da odrabljeni sateliti niso v napoto še delujočim satelitom in z njimi ne trkajo. 

Točno to se je zgodilo aprila 2017 s satelitom Meteosat-7. Po skoraj 20 letih uspešnega službovanja (kar je kar 15 let več, kot je bilo načrtovano!) je bil satelit preusmerjen na svoje zadnje počivališče: v orbito pokopališča satelitov.

Meteosat-7 je bil del skupine vremenskih satelitov, ki še naprej pregledujejo celotno površje Zemlje in zagotavljajo podatke za natančne vremenske napovedi in opozorila. Opazijo vsak monsun ali snežno nevihto in s tem rešijo na tisoče življenj!

Nika Saksida