Ali veš, da z očmi ne zaznamo vsake svetlobe, ki vpade vanje? Veliko “vrst” svetlobe je človeškim očem nevidne, nam pa vsaka od njih razkriva skrivnosti sveta okoli nas.

Na Zemlji imamo teleskope, ki lahko vidijo vesolje v človeku nevidni svetlobi. Na observatoriju Chandra X-Ray astronomi raziskujejo vesolje s teleskopi, ki iz vesolja prestrezajo rentgensko svetlobo (angleško: X-rays), ki je ena od vrst našim očem nevidne svetlobe.

Rentgenska svetloba (ali tudi rentgenski žarki) prihaja do nas od eksotičnih vesoljskih teles ali dogodkov, ki imajo zelo veliko energijo. Taka telesa so na primer črne luknje ali pa zvezdi, ki trčita. Fotografija nam prikazuje delček nočnega neba - območje, ki je le malo večje od polovice območja, ki ga zavzema polna luna - kot ga vidimo, ko prizor, ki ga teleskop vidi v rentgenski svetlobi, prevedemo v vidno svetlobo (da lahko sliko vidimo z očmi).

Slika prikazuje tako oddaljene konce Vesolja (ki mu rečemo globoko vesolje, angleško pa Deep Space), kot jih z rentgensko svetlobo še nismo videli. Odkriva množico slabo vidnih virov svetlobe, ki jih pri prejšnjih opazovanjih še nismo uspeli zaznati. Skoraj tri četrtine teh šibkih svetil so črne luknje: to pomeni, da je na tem majhnem področju neba več kot 700 črnih lukenj. Če je celotno nebo tako na gosto posejano s črnimi luknjami, to pomeni, da se tam daleč od nas - v globokem vesolju - skriva več kot 1000 milijonov črnih lukenj!

Najbrž se sprašuješ, kako lahko črne luknje vidimo, ko so vendar znane po tem, da ne oddajajo nobene svetlobe (zato so tudi dobile ime črne luknje!) Dogaja se to: ko črna luknja srka bližnjo snov, kot so zvezde in planeti, se ta snov medtem zelo segreje in prične, preden jo črna luknja dokončno pogoltne, sijati (sevati). Kar vidimo na sliki, ni črna luknja, ampak snov, ki sije, preden jo črna luknja pogoltne.

Iz rentgenske slike črnih lukenj so znanstveniki pridobili kopico novih podatkov o teh nenavadnih objektih. Ugotovili so, na primer, da v daljni preteklosti, ko je bilo Vesolje dosti mlajše kot je zdaj, črne luknje niso rastle enakomerno; tako, da bi počasi nabirale vedno več snovi; ampak skokovito, ob nenadnih pojedinah (da ne rečemo požrtijah) bližnjih sosedov (zvezd in planetov).

Barbara Rovšek