Mnoga starodavna plemena so v preteklosti verjela, da je Zemlja v središču velikanske kupole, preko katere ponoči potujejo zvezde.

Sčasoma so ljudje ugotovili, da so zvezde v resnici zelo daleč stran od Zemlje, razpršene po Rimski cesti in onkraj nje. Zvezde se ne gibljejo po notranjosti velike krogle, kot se nam lahko zdi, ko jih opazujemo z Zemlje.

Kljub temu pa je starodavna predstava o kupoli nad Zemljo še vedno koristna. Ker vemo, da je Zemlja okrogla, je tudi kupola postala krogla. Imenujemo jo nebesna krogla (tudi armilarna krogla) in Zemlja je v njenem središču. Z nebesno kroglo si pomagamo pri izdelavi preprostega zemljevida vesolja.

Na tem preprostem zemljevidu ni upoštevano dejstvo, da so zvezde različno oddaljene od nas. Predstavljamo si, da je vse, kar vidimo ponoči na nebu, prilepljeno na notranjo steno ogromne krogle, ki obdaja Zemljo, kot so si to predstavljala starodavna ljudstva.

Na tej ovalni sliki, ki je videti kot lepo okrašeno velikonočno jajce, je predstavljeno celotno nebo, ki ga vidimo z Zemlje. Slika je pravzaprav dodatek k zemljevidu neba. Izdelali smo ga iz posnetkov vesolja, ki jih je zabeležil satelit Gaia v prvih 14 mesecih svojega delovanja.

Naloga satelita Gaia je bila nekakšno skeniranje celotnega neba, da bi lahko iz vseh njegovih posnetkov izdelali zemljevid Rimske ceste. Gaia se počasi vrti okoli svoje osi -- v enem dnevu se zavrti štirikrat -- in hkrati kroži okoli Sonca. Njegove kamere se vrtijo skupaj s satelitom in se razgledujejo po nebu v počasnih krogih, kar pomeni, da vsak dan posname različne dele neba.

Barve na sliki nam povedo, kako pogosto je Gaia posnel različna področja neba. Področja, ki jih je posnel največkrat, so obarvana modro. Območja, ki jim je posvečal najmanj pozornosti, pa so obarvana marelično.

Barbara Rovšek