Astronomi so pred kratkim odkrili nam najbolj oddaljeno in starodavno zvezdo, kar so jih kdaj videli!

Arheologi izkopavajo kosti dinozavrov in raziskujejo starodavne grobnice. Imajo kaj skupnega z astronomi? Oboji, astronomi in arheologi raziskujejo starodavne predmete, da bi lahko bolje razumeli preteklost.

Vendar pa astronomom ni treba kopati globoko pod zemljo, da bi videli v preteklost. Vse, kar morajo narediti, je pogledati v nebo. Ko opazujemo vesolje, že gledamo v preteklost.

Prostora v vesolju nič, niti svetloba, ne more prečkati v trenutku. Svetloba z oddaljenih zvezd in galaksij potrebuje za pot do Zemlje tudi milijarde let. Ko torej pogledamo v vesolje, vidimo nebesna telesa, taka kot so bila, ko je njihova svetloba, ki sedaj pada v naše oči in teleskope, šele začela svojo pot do Zemlje.

Novo odkrita zvezda, ki podira vse rekorde, je od nas oddaljena več kot 9 milijard svetlobnih let. Zdaj jo vidimo takšno, kot je bila pred 9 milijardami let. Pred tolikšnim časom je bilo vesolje še zelo mlado, staro komaj tretjino zdajšnje starosti.

Razločevanje posameznih zvezd v Vesolju je običajno skoraj nemogoče. Svetloba te zvezde pa je bila slučajno in na srečo 2000-krat intenzivnejša. Zato so jo zaznali astronomski teleskopi.

Masivni objekti zaradi svoje močne gravitacije spremenijo smer potovanja svetlobe z zvezd, ki so za njimi. Čim bližje svetloba potuje mimo zvezde, tem bolj se v bližini zvezde spremeni njena smer potovanja. Ta pojav imenujemo gravitacijsko lečenje. Zvezde za masivnimi objekti so zato videti večje. Svetlobo novo odkrite zvezde sta ojačali 2 okoliščini: ogromna jata galaksij in skrivnostni objekt, približno trikrat večji od našega Sonca.

Manja Maček