Mednarodna skupina astronomov je odkrila ogromen pas zvezd na južnem robu naše Galaksije - in ta zvezdni pas je zares ogromen. Od središča Galaksije je najbližja točka pasu oddaljena kakih 20.000 svetlobnih let, najbolj oddaljena točka pasu pa je že kar na razdalji 90.000 svetlobnih let od osrčja Galaksije. Če bi ta zvezdni pas lahko videli na našem nočnem nebu, bi v velikost meril kar 30-krat toliko kot polna Luna!

Zvezdni pas z imenom C-19 je ostanek starodavne kroglaste kopice in je prav poseben, ker ima zelo nizko “kovinskost”. S kovinskostjo v astronomiji opišemo, kolikšen delež elementov težjih od vodika ali helija vsebuje nek vesoljski objekt. Kovinskost pasu C-19 je štirikrat manjša od kovinskosti, ki jo lahko običajno izmerimo v znanih kroglastih kopicah. C-19 ima kar najnižji delež kovin med vsemi zvezdnimi sistemi (za katere je bila izmerjena kovinskost) v naši Galaksiji in njeni soseščini.

Pred odkritjem zvezdnega pasu C-19 so astronomi mislili, da so kopice zvezd s tako nizko vsebnostjo težkih elementov že zdavnaj izginile. Po nekaterih teorijah takšne zvezdne kopice niti ne bi mogle nastati. Opazovanja s teleskopom Gemini North na Havajih pa so zdaj potrdila, da je pas zvezd C-19 nastal že zelo, zelo dolgo nazaj - skupaj s prvimi zvezdami v vesolju.

Z opazovanjem zvezdnega pasu C-19 bi lahko dobili več informacij o tem, kako so po Velikem poku nastale prve zvezde in prve zvezdne kopice. Dobro je tudi to, da se zvezdni pas nahaja relativno “blizu” Zemlje. To pomeni, da lahko zgradbo starodavnih galaksij preučujemo kar z našega kozmičnega dvorišča.

Soavtor raziskave Julio Navarro z Univerze v Viktoriji (Kanada) je ob odkritju dodal: “Astronomi za preučevanje zgodnjega vesolja običajno opazujemo najbolj oddaljene galaksije, a zdaj vemo, da lahko najstarejše populacije v naši Galaksiji preučimo kakor fosile iz starodavnih časov”.

V animaciji tukaj si lahko ogledate enega izmed možnih scenarijev nastanka zvezdnega pasu C-19. 

Slika: Ilustracija prikazuje zvezdni pas C-19 v oranžni barvi na spodnjem levem delu slike.

Zasluge: Mednarodni observatorij Gemini/NOIRLab/NSF/AURA/J. da Silva/Spaceengine Zahvala: M. Zamani (NSF’s NOIRLab)

Katja Bučar Bricman