Si se kdaj vprašal, zakaj lahko na nočnem nebu opaziš vse manj in manj zvezd, še posebej, če si v mestu? V nedavni raziskavi laboratorija NOIR (National Optical-Infrared Astronomy Research Laboratory), opravljeni v okviru izobraževalnega projekta ‘Zemlja ponoči’ (Globe at Night), so ugotovili, da se svetlobna onesnaženost, ki nam zastira pogled na veličastno zvezdnato nočno nebo, hitro povečuje.
Svetlobna onesnaženost je resen problem z mnogimi negativnimi učinki. ‘Žarenje neba’ (skyglow) je primer svetlobne onesnaženosti, ko je nočno nebo tako svetlo, da kar žari, ker je pretirano osvetljeno z okoliškimi viri svetlobe kot so LED luči, neonski reklamni napisi in razsvetljena okna stanovanj. Ta nenaravna osvetljenost pred nami skrije na tisoče zvezd, ozvezdij in celo svetlo Rimsko cesto, ki jo sicer lahko vidimo s prostim očesom.
Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da so že stare civilizacije opazovale čarobno zvezdnato nočno nebo. Veliko starodavnih običajev, mitoloških zgodb in arhitekturnih spomenikov je povezanih z objekti in vzorci na nočnem nebu. A ne le, da je svetlobna onesnaženost slaba novica za astronomijo; raziskave kažejo, da slabo vpliva tudi na zdravje ljudi in moti naravni potek dogodkov v divjini.
Pri projektu Zemlja ponoči so znanstvenikom priskočili na pomoč za znanost navdušeni občani. Skupaj so želeli ugotoviti, kako obsežno je svetlobno onesnaženje. Skupina astronomke Connie Walker, ki je zasnovala omenjeni projekt, in občanski znanstveniki so začeli leta 2006 skupaj zbirati podatke o svetlobnem onesnaženju po celotni zemeljski obli.
Z aplikacijo Globe at Night na prenosnem računalniku ali pametnem telefonu lahko vsak prispeva k projektu s svojimi opazovanji. V aplikaciji uporabnik najprej vnese datum, čas in kraj opazovanja. Nato na nočnem nebu prepozna zvezdni vzorec in v aplikaciji označi zvezdno karto, ki se ujema z vidnim vzorcem na nebu, ter naredi posnetek tega dela neba. S pridobljenimi posnetki znanstveniki lahko izmerijo, kako svetel mora biti objekt na nebu, da ga lahko vidimo s prostim očesom. Ta svetlost objekta je poznana kot ‘mejna magnituda prostega očesa’. Znanstveniki so iznašli tudi nov način merjenja svetlosti nočnega neba na določenem kraju in kako se žarenje nočnega neba spreminja s časom.
Po obdelavi podatkov več kot 50 000 občanskih opazovanj so ugotovili, da se žarenje neba povečuje veliko hitreje kot Zemljina naravna svetlost, ki jo ponoči izmerijo sateliti. V zadnjem desetletju se je žarenje neba vsako leto povečalo za 9,6 %. Projekt se še nadaljuje z namenom, da bi pokazali, kako pomembno je ohranjanje temnega nočnega neba in da bi ljudi po svetu spodbudili, da so pri zaščiti zvezdnatega neba aktivni. Projekt Zemlja ponoči je lep primer, koliko lahko k znanosti prispeva občanska znanost.
Slika: Uporabljena slika prikazuje, kako je z večanjem svetlobne onesnaženosti, in hkrati večanjem žarenja neba, vidnih vse manj zvezd na nočnem nebu. Numerična skala je podobna tisti, ki so jo uporabili sodelujoči v projektu Zemlja ponoči. Vir: NOIRLab/NSF/AURA, P. Marenfeld
Kul dejstvo
