Niso vsi, ki tavajo, izgubljeni!
31. januar 2017
Vsi smo to že slišali in najverjetneje tudi izrekli: saj ni raketna znanost!
Ampak včasih je raketna znanost oziroma znanost o vesoljskih plovilih. To področje znanosti je pregovorno težko za razumevanje in prinaša veliko tveganj. Spoznanja, do katerih se dokopljemo iz opazovanj, ki jih plovila opravijo, pa so zelo nagrajujoča.
Leta 2014 je bilo v vesolje izstreljeno malo raketno vozilo imenovano PROCYON.
PROCYON (izgovorjeno pro-sai-on) naj bi letelo mimo asteroida, ki bi ga preučilo. Ker je plovilu pred tem odpovedal eden od motorjev, te naloge ni opravilo. Namesto asteroida od takrat PROCYON preučuje Sonce.
Semptembra 2015, v zadnjih tednih njene misije, je sonda Rozeta spremljala komet 67P/Churyumov-Gerasimenko. Skupaj sta letela blizu Sonca.
Kometi so nekakšne “umazane snežne kepe”. Večinoma jih sestavljata led in kozmični prah. Ko se komet dovolj približa Soncu, led zaradi toplote, ki jo prejme od Sonca, sublimira (izhlapeva). Tako nastane za kometom čudovit “rep”, ki ga pogosto vidimo. Okrog kometa se ustvari tudi meglen oblak, ki mu rečemo “koma”.
Rozeta je svoje zadnje tedne preživela znotraj kome kometa 67P/Churyumov-Gerasimenko in preblizu njenega središča, da bi lahko videla, kako se koma spreminja. Ko je komet letel mimo Zemlje, pa njegove kome na žalost niti s teleskopi na Zemlji nismo videli razločno. Zagodli so nam jo slabi opazovalni pogoji.
Na srečo je raziskovalcem v pravem trenutku priskočil na pomoč PROCYON, ki je omogočil opazovanje kome iz vesolja. Iz njegovih opazovanj so astronomi ugotovili sestavo kometa 67P in tudi to, koliko vode je komet izgubil zaradi toplote s Sonca.
Ena od starih hipotez o tem, kako je voda prišla na Zemljo, pravi, da že pred več milijoni let ob trkih Zemlje s kometi. Preučevanje kometa 67P nam lahko pomaga ugotoviti, ali to drži ali ne.
Kul dejstvo
